IN MEDIAS RES

Najprej se moramo pogovoriti o številkah

Bronislava Aubelj

Knjigopis 1/2, avgust 2019

35. Slovenski knjižni sejem (SKS) bo trajal od 26. novembra do 1. decembra, in medtem ko si večina založnikov beli glave z vprašanjem, kako do takrat preživeti, sta organizatorja, Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK) pri GZS in Cankarjev dom, priprave nanj začela že spomladi. Izbrala sta sejemskega »junaka«, zasnovala celostno podobo, tudi »osebna izkaznica« 35. SKS je najbrž že napol napisana – dobra stoterica razstavljavcev, 25.000 knjižnih naslovov, 3000 novosti, 300 dogodkov, 30.000–35.000 obiskovalcev. Tako nekako.

Če bo šlo tako naprej, bodo na seznamu razstavljavcev kmalu še založbe Kondor, Piramida in Stopinje.

Uglednih tujih gostov in njihovih knjig v slovenskem prevodu niso bili zmožni našteti niti pri enem samem mediju: poleg Nádasa so morda zaznali še Roddyja Doyla (booker) in Marie NDiaye (goncourt), ki so jo pri Dnevniku kratko malo razglasili za afriško pisateljico.

Trud, ki ga zlasti male založbe, kot sta VigeVageKnjige in Ocean, vlagajo v stik z bralci, da bi vsaj iz nekaterih izmed njih naredile kupce, je sicer občudovanja vreden, a vendar bi Anji Golob in Nataši Detič bolj privoščila razmere, v katerih bi prišli na sejem malo pokramljat s kolegi in potrepljat svoje »knjigarke«, zadnji večer – po uspešni predstavitvi in prodaji – pa bi skupaj z njimi odprli šampanjec.

Fotografije: Alenka Štrukelj

Alenka Štrukelj je 26. novembra lani, dan po zaprtju 34. SKS, na svojem blogu Literarna lekarna objavila zanimivo razmišljanje o sejmu. »Je kaj čudnega,« je zapisala, »da je veliko ljudi obisk sejma pospremilo s komentarjem, da kljub 25.000 naslovom ni bilo velike izbire?« Pogrešala je »prijaznejšo nakupovalno izkušnjo«, več zraka za dihanje ter miru za listanje in branje.

Je Alenka Štrukelj nasedla sejemski »osebni izkaznici«? Celotno slovensko založništvo potrebuje za to, da izda 25.000 knjižnih naslovov, kakih deset let, obe največji založbi, MKZ in Učila, pa skupaj 50 let. 25.000 naslovov pomeni skoraj 236 za vsakega izmed 106 razstavljavcev, vsak je imel v povprečju na voljo malo več kot 12 kvadratov prostora. Založba Modrijan, kjer sem do poletja 2018 delala kot glavna urednica, je v letih 2017 in 2016 na dveh stojnicah s skupno kvadraturo 60 metrov razstavila okoli 300 naslovov. Enako število razstavljavcev naj bi torej lani na enaki neto površini (okoli 1300 kvadratnih metrov; to je približno tretjina skupne kvadrature Velike sprejemne dvorane in obeh preddverij) razstavilo dvakrat toliko knjig kot leta 2015 (31. SKS), ko naj bi bilo na voljo 12.000 naslovov.

Pokanje po šivih

Večina medijev, tiskanih in/ali spletnih, je na dan odprtja 34. SKS poročala o 106 založbah: »Na njem letos sodeluje velika večina založb – kar 105 [sic],« je zapisala Jožica Grgič, to naj bi bile »vse tiste, ki si najem stojnice in druge stroške lahko privoščijo oziroma jih vsaj pokrijejo s prodanimi knjigami, kajti dogodek je tudi promocijske narave«. Na spletni strani SKS je res naštetih 106 razstavljavcev; natančno tako, ne »založb«, kakor so navajali ali pač ponavljali pri večini medijev, namesto da bi si podrobneje ogledali seznam. Država v fokusu: Madžarska; Europapier Alpe d.o.o.; Knjigarna PD; Ljubljana, Unescovo mesto literature; Mesto v gosteh: Postojna; HOLISTA prešano cvetje in poezija; Statistični urad Republike Slovenije; Varstveno Delovni Center Tončke Hočevar Ljubljana ... Društvo Radi Pišemo Z Roko, Društvo Za Informiranje O Islamu, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice ... Fantomska založba Luna.

Zdravko Kafol, predsednik ZKZK in organizacijskega odbora SKS, je pred zadnjim sejmom dejal, kot berem v enem izmed povzetkov novinarske konference, da pomeni »letošnjih 106 razstavljavcev ... deset odstotkov več kot lani« in da je to »maksimalno število, ki ga lahko sprejme CD«, v Dnevniku iz časa pred 33. SKS (2017) pa preberem njegovo izjavo, da se bo v petih dneh »na sejmu predstavilo 115 razstavljavcev, kar je 17 odstotkov več kot lani, s čimer je [...] sejem prostorsko in vsebinsko dosegel zgornjo mejo«. Na 32. SKS (2016) naj bi po poročanju STA sodelovali 104 razstavljavci, približno toliko kot lani pa naj bi bilo razstavljavcev tudi na 33. SKS (2015), 105 ali 106. Težave so torej tako s štetjem sodelujočih in merjenjem rasti njihovega števila iz leta v leto kakor z njihovo identifikacijo, ob čemer se kaže tudi vprašati, ali sejem, ki široko odpira vrata razstavljavcem, ki s knjigo nimajo opraviti tako rekoč nič, si pa lahko privoščijo najem stojnice, res »poka po šivih«, kot je lani izjavil Kafol. Kajti če si ogledamo seznam razstavljavcev na spletni strani 34. SKS in se zatem še malo sprehodimo po Cobissu, ugotovimo, da je med zadnjima sejmoma le polovica razstavljavcev izdala najmanj dve knjigi, več kot 30 pa sploh nobene; da je le približno 10 založb v zadnjem letu izdalo vsaj 40 knjig, le dve med njimi več kot 200 in še ena več kot 100; kakih 20 založb je izdalo 10 knjig ali več, 30 pa manj kot 10. Če pa smo z načrtom v roki obkrožili stojnice, smo lahko opazili še kakšno zanimivost, npr. da je bilo mogoče na prostoru P-10, ki ga je najela založba Luna, kupiti le knjige založbe Sanje, ki je, kakšno naključje, najela sosednji prostor (P-9). Med njima tudi ni bilo obvezne trdne obodne stene, kar je bila ena od zahtev v razpisu, v katerem pa tudi piše, da prijavljeni razstavljavec nima pravice po svoji volji oddati svojega razstavnega prostora drugemu.

Dognati, čemu služi ta mišmaš pri najemanju razstavnega prostora, kakšni so motivi za razstavljanje pod drugo blagovno znamko ali celo pod »domišljijskim« imenom – Luna je zbirka založbe Sanje – presega mojo domišljijo, domneva, da gre za »virtualno« povečevanje števila razstavljavcev ali celo »tako imenovanih« založb, pa je več kot bizarna. Če bo šlo tako naprej, bodo na seznamu razstavljavcev kmalu še založbe Kondor, Piramida in Stopinje.

Toliko knjig!

Vprašanje je tudi, koliko novosti so te »založbe« zmožne pokazati na sejmu. Število 3000 se v »osebnih izkaznicah« SKS pojavlja vse od takrat, ko se je panoga zedinila, da na leto izide le kakih 3000 knjig, ki so namenjene prodaji, ne pa 5000 in več. Pred tem, denimo leta 2011, ko je bila založniška produkcija še vedno na vrhuncu (NUK poroča o skoraj 7000 izdanih naslovih leta 2009, število se je pod 6000 spustilo šele leta 2013), so na siol.net celo zapisali, da je na voljo 6000 knjižnih novosti 100 založb. Stoterica naj bi na stojnice položila v povprečju 60 novih knjig! Po besedah Bojana Šviglja, predsednika Združenja knjižnih založnikov, naj bi to pomenilo, »da se založbe dobro prilagajo [sic!] trgu«. Mnenja do lani, kot kaže, ni spremenil (»Kriza v založništvu je vedno, založniki pa so še tu«), logika, kadar je govor o knjigi, pa je ostala enako šibka točka slovenskega novinarstva, kot je bila sedem let prej.

V bazo ECK, ki od 26. avgusta 2014, ko je začel veljati Zakon o enotni ceni knjige (ZECK), zbira prijave vsake novoizšle knjige, ki ima ceno in je torej vsaj formalno naprodaj, je bilo med zadnjima dnevoma 33. in 34. SKS (26. 11. 2017–25. 11. 2018) prijavljenih malo več kot 3800 naslovov, vključno z e-knjigami, mehko vezanimi različicami, ki izidejo sočasno s trdo vezanimi, učbeniki in delovnimi zvezki ter najrazličnejšimi priložnostnimi izdajami priložnostnih založnikov. Tudi na podlagi podatkov v Cobissu lahko sklenemo, da so založniki oziroma razstavljavci, ki so po 33. SKS izdali najmanj eno novo knjigo, na 34. SKS lahko razstavili skupaj kakih 1500 knjižnih novosti. A raje manj kot več, saj se nekatere založbe kljub na videz stabilni produkciji sejma ne udeležujejo (je pa mogoče, da so njihove knjige na voljo pri katerem od distributerjev). Založniki torej niso zmožni sporočiti organizatorju, koliko knjig bodo pokazali prvič in koliko bo vseh, ki jih bodo položili na stojnico. Kot da gredo tja prodajat krompir. So se pa zato toliko bolj potrudili pri dogodkih.

388, defokus in afriška pisateljica

V programu puljskega sejma Sa(n)jam knjige u Istri (11 dni), kjer je bilo razstavljavcev več kot 200, je bilo 98 dogodkov – manj kot 10 dogodkov na dan na sejmu, ki ima precej izrazitejši festivalski značaj kot SKS. Na 34. SKS jih je bilo več kot 50 na dan, tudi če od tistih 388, kolikor jih je bilo vpisanih v program, odštejemo 70 (ali malo več) »podpisovanj knjig« na stojnicah (vsa verjetno niso bila realizirana). Zato ni čudno, da se je v programski zmedi porazgubil celo »fokus«, lani le bleda slika tistega prvega, francoskega (2015), ko si gostje niso dovolili kar tako »ukrasti« pozornosti – Bruckner je bil celo govornik na otvoritvi in gost v Odmevih. Morda pa je prav dejstvo, da je na 34. SKS poleg »fokusiranega« Nádasa in ruskega pisatelja Prilepina (čigar obisk pa ni bil odmeven zaradi njegovega Samostana) prišlo še kakih deset vrhunskih in nagrajenih evropskih književnikov, snovalce sejemskih vsebin napeljalo k odločitvi, da bo letos v »fokusu« kar cela Evropa.

Kajti Doyle, NDiaye, Lersch, Vertlib, Šnajder, Nikolaidis, Stepnova, Covacich, Lowe ... bi najbrž pritegnili več medijske pozornosti, če bi prišli zgolj občudovat najlepše mesto na svetu, ne pa promovirat svojih knjig, ki so tik pred sejmom ali nekaj mesecev prej izšle pri naših založbah. Uglednih tujih gostov in njihovih knjig v slovenskem prevodu niso bili zmožni našteti niti pri enem samem mediju: poleg Nádasa so morda zaznali še Roddyja Doyla (booker) in Marie NDiaye (goncourt), ki so jo pri Dnevniku kratko malo razglasili za afriško pisateljico. Medijski molk in šlamastika sta boleče izstopala tudi zaradi Liffa, ki se je končal le dva dni pred knjižnim sejmom in so ga mediji izdatno in budno spremljali.

Pred leti je bil medijski odziv, tako pred odprtjem sejma kakor sprotni in posejemski, celo eden izmed motivov za udeležbo na sejmu, odsotnost založnika je bila lahko zato usodna, ne biti na sejmu je bilo malodane isto kot ne biti. Sejmu so nekateri mediji posvečali cele članke ali celo časopisne priloge. Večina novinarskih zapisov lani pa je bila le površen povzetek izjav na tiskovni konferenci, nikjer ni bilo mogoče brati o zanimivih knjižnih novostih, sejem je sprožil komajda kako globlje razmišljanje o knjigi in njeni prihodnosti, če pa že, ga je komajda kdo opazil. So mediji ocenili, da jih knjige in založniki ne potrebujejo več?

Kranjska klobasa, potica in frajtonarica

Apatija kulturnih urednikov ali pač tistih, ki jim je kdo velel, naj »pokrijejo« sejem, je bila še toliko bolj očitna zaradi odsotnosti kakršnekoli sporočilne dejavnosti sejemske spletne strani. V razpisu obljubljene rubrike »Novice« ni bilo, obiskovalci razen kačastega seznama dogodkov, nekaj prežvečenih floskul o pomenu knjige, nekaj fotografij in besedil, ki jih lektor_ica ni videl_a niti od daleč, na spletu nismo dobili tako rekoč ničesar.

Ali pač. »Elektronski katalog razstavljavcev«. Vpis vanj naj bi bil obvezen in plačljiv. Zdi se, kot da to ni zmotilo nikogar razen Anje Golob (VigeVageKnjige), a je bila nazadnje ena redkih, ki je to obveznost zgledno izpolnila, kajti njen vpis sodi v slabo petino predstavitev, iz katerih si lahko obiskovalec ustvari vsaj bežen vtis, kaj ga čaka na stojnicah. Kakih 12 razstavljavcev se je potrudilo s stavkom ali dvema, 24 razstavljavcem je uspelo spraviti skupaj le svoj naslov in spletno povezavo, klik na preostale pa je bil bodisi jalov ali pa nas je napotil na novo, prazno stran. So torej »vpis« v katalog plačali vsi ali samo tisti »pridni«? 110 € (+ DDV) × 106 je kar čedna vsota in bi omogočila tako postavitev sodobnega spletnega mesta kakor njegovo urejanje v času sejma.

Brez učinkovitega spletišča seveda ni mogoča niti koordinacija z družbenimi omrežji, kakršna je, denimo, zelo lepo uspela istrskemu sejmu, če drugih odličnih zgledov sploh ne omenjam. Nekatere objave na Facebooku so bile pravopisno zelo pomanjkljive, nekatere otročje ali celo sporne. »Golaž, paprika in ciganska glasba? Pa kaj še! Madžarska ponuja mnogo več od tega.« Mar ni tak nagovor nad fotografijo osrednjega gosta nekoliko nespoštljiv? Promocija, spletno komuniciranje, piar terjajo znanje in izkušnje, »ljubezen« do knjige je pač premalo, da si med drugim zmožen poskrbeti, da gre vsaj plakat, skorajda edino promocijsko gradivo SKS, v tiskarno brez napak.

Da SKS za organizacijo ne prejema nobenih javnih sredstev, za to ne more biti opravičilo, pa tudi ne razlog, da so se sodelavci, očitno tudi strokovnjaki na področju knjige, pripravljeni zadovoljiti s simboličnim honorarjem ali s hvala lepa. Kajti dejstvo, da se stvari zgodijo kar same od sebe, prostovoljno, ljubiteljsko, ker so »knjige pač fajn«, ne more pripeljati drugam kot do prepričanja, da drugače ne gre. Ob čemer pa je vsem kristalno jasno, da je treba panoje, opremo, tiskovine, elektriko, čiščenje, prevoze ... – plačati. Mnogi obiskovalci SKS se pripeljejo z lastnim avtomobilom in parkirajo v bližnji parkirni hiši. Samo po sebi umevno je, kajne, da plačaš parkirni listek. Bi knjigi, če bi bilo treba za vstop na sejem odšteti nekaj evrov, kratko malo obrnili hrbet?

Največja slovenska knjigarna

Založniki so nekdaj na sejem prihajali tudi zato, da bi bili lahko na njem še naslednje leto, SKS je bil predvsem promocijska prireditev, sodelovanje na njem vložek v prihodnost, obvezna oprema stojnice vsake resnejše založbe pa programski katalog z napovedmi izidov v naslednjem letu. Danes pričakajo sejem v bistveno slabši kondiciji, pridejo predvsem s ciljem prodati čim več v petih dnevih, in iz istega razloga nekaterih ni – ker ocenijo, da s prodajo na sejmu ne bodo pokrili niti stroškov najema. Ključnih je le pet dni; ko se sejem zapre in seštejejo računi, je pred slovenskim založnikom nov izziv – kako preživeti december.

Težko je tudi ne opaziti, da založbe breme promocije na sejmu prelagajo na organizatorja, računajoč, da bo nekaj od množičnega obiska pljusknilo tudi na njihovo stojnico. Take, ki so se lani potrudile z lastno promocijo dvigniti nad povprečje, bodisi z izvirnostjo kampanje in stojnice ali pa z dogodki in aktivnostjo na spletu in družbenih omrežjih, je mogoče prešteti na prste ene roke. Trud, ki ga zlasti male založbe, kot sta VigeVageKnjige in Ocean, vlagajo v stik z bralci, da bi vsaj iz nekaterih izmed njih naredile kupce, je sicer občudovanja vreden, a vendar bi Anji Golob in Nataši Detič bolj privoščila razmere, v katerih bi prišli na sejem malo pokramljat s kolegi in potrepljat svoje »knjigarke«, zadnji večer – po uspešni predstavitvi in prodaji – pa bi skupaj z njimi odprli šampanjec.

Prodaja knjig še vedno upada. Optimistične napovedi, da bodo s koncem krize in večjo kupno močjo bralci velikodušneje odpirali denarnice, se niso uresničile. Javnim kupcem, ki jim je leta 2012 mošnjo zadrgnil ZUJF, je varčevanje zlezlo pod kožo ali pa sredstva, ki so jih pred krizo vlagali v znanje in kulturo, danes porabljajo za kaj drugega. Ker se mnogi na knjigo spomnijo le enkrat na leto – ko je sejem – se v celoletni prodaji delež prihodka, ki ga založbe ustvarijo na njem, zelo verjetno povečuje. Z drugimi besedami: v petih dnevih sejma – take so pač moje izkušnje – gre lahko kupcem v roke toliko knjig kot sicer v treh tednih ali celem mesecu. Zahvaljujoč sejmu najdejo kupce še številne starejše in že sramotno poceni knjige, ki jih založniki niso imeli možnosti prodati na običajnih prodajnih mestih, uničiti pa jih nočejo. Nobena redkost tudi ni, da so isti stari naslovi po istih cenah na voljo na več sejmih zapovrstjo. Vse to pojasni, zakaj je SKS »največja slovenska knjigarna« in zakaj je za udeležbo še vedno zainteresiranih dovolj založnikov, da je sejem sploh mogoče organizirati. A v takih razmerah je skrb za »prijaznejšo nakupovalno izkušnjo« hitro potisnjena na rob.

Toda razpravljati o tem, kako pomembna je za založnika prodaja, je neumestno in brezpredmetno. Se kdaj sprašujemo, kako pomembna je za peka? Založništvo je gospodarska dejavnost ne glede na formalni status založnika; naj se ima ta za profitnega ali neprofitnega, za komercialnega ali nekomercialnega – knjigo je »založil« zato, da bi jo (tudi) prodal, avtor pa mu je pravico do nje prepustil (tudi) zato, da bi zaslužil. Tudi kruh je vrednota in dobrina in ima za povrh simbolno vrednost, še DDV ima enak kot knjiga, pa vendar peku nikoli nihče ne očita, da misli samo na dobiček. Prodaja tudi ni, nikoli ni bila in ne bo edini namen sejmov in drugih knjižnih prireditev.

50.000. Bravo!

»Knjižni sejem je lakmusov papir stanja v knjižni verigi,« je dejal Zdravko Kafol pred odprtjem 34. SKS. Kakšno je stanje, Kafol zelo dobro ve, založniki in knjigotržci, morda še posamezni avtorji, to občutijo na lastni koži; vsem drugim se o tem niti sanja ne ali pa jim ni mar. Toda številke, o katerih govorim, ustvarjajo vtis, kot da v založništvu nikoli ni bilo boljše, sejemska gneča se zdi tu in tam nepopisna, število obiskovalcev – ali je to 30.000 ali 35.000 ali 27.234, sploh ni pomembno – je najbrž doseglo plafon, poslušamo o pokanju po šivih in dodatnih šotorih, pol meseca po sejmu pa na FB preberemo sporočilo, z obveznim bravo in klicajem, da je na sejmu nove lastnike dobilo 50.000 knjig. Je to veliko, ravno prav? So ta podatek pomagali priskrbeti ti isti založniki, ki organizatorju niso posredovali podatka, koliko knjig bodo ponudili na sejmu, ali gre zgolj za še eno lepo, okroglo številko, katere pomen je ob dejstvu, da ne vemo niti tega, koliko knjig se proda v enem letu, jasen samo založniškemu bogu?

Najprej bi se torej morali pogovoriti o številkah.

© Knjigopis. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Knjigopis

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.