KNJIGOPIS 1–2

Bralci smo si na neki način vsi podobni v svoji subtilni različnosti in vsi nekako blizu

Kot raziskovalka branja in bralnih navad imate gotovo svoje mnenje o mnogokrat precej napočez izrečeni trditvi, da danes ljudje berejo manj kot nekoč. Zagotovo manj kupujejo – zato so založbe v težavah – toda ali so včasih res brali več? Tega – ne glede na raziskave – ne verjamem. Po mojem berejo – slabše knjige.

Ljudje danes zagotovo berejo več kot nekoč. Dokazano. Beremo nonstop in na vseh mogočih nosilcih. Res pa je, da beremo drugače. Manj je klasičnega branja na kavču s tiskano knjigo v naročju – kar je, kljub vsem spremembam, še vedno najpogostejša asociacija na branje. Ampak prihod interneta je naredil svoje – razširil je branje z zaslona, ki pa favorizira krajša besedila, in dejstvo je, da danes beremo vse več krajših besedil.

To seveda ne pomeni avtomatično, da so besedila slabša, je pa gotovo težje na kratko razgrniti kompleksno argumentacijo, kratkost nas nujno sili v posploševanje in reduciranje, v selekcijo, s čimer se izgubljajo finese, detajli.

Organizacija literarnih dogodkov ni zastonj

Kdaj se bo tudi v naši državi mentaliteta razvila do te mere, da bodo ljudje začeli na kulturne dogodke gledati z drugačnimi očmi in da bodo razumeli, da organizacija takih dogodkov ni zastonj? Organizatorji nam omogočijo, da se približamo avtorju, da dobimo informacije iz prve roke, avtogram, morda celo fotografijo ali video. Za takšne dogodke je porabljene ogromno energije, konec koncev je to »služba« avtorjev, zato bi jih morali bralci podpirati z obiskom prireditev in nakupom knjige. Dogodek, na katerem lahko brezplačno poslušaš zanimiv pogovor, si vmes priskrbiš še brezplačen posnetek, domov pa odideš poln vtisov, a praznih rok, saj si boš knjigo tako ali tako izposodil v knjižnici – to je slaba novica tako za mojo prihodnost kakor prihodnost knjige.

Gottland vsepovsod

Na knjigarniški polici Gottlanda ni najlažje opaziti. Nevpadljivih dvajset centimetrov v višino, ne suh ne debel, v črnem ovitku z neobičajno tipografijo, skoraj grafitarskim podpisom. Če se mu nekako posreči, da se zrine iz vrste, naredi korak naprej in se vrže v roke, ki se motovilijo pred polico, se zastavi nova težava: oblikovalka se je potrudila, da bralec s težavo prepoznava besede na zavihkih, pri branju se mu zatika, kot prvošolec si pomaga tako, da s prstom podčrtuje besede.

V moji moči je seveda, da osebo, ki sem ji za potrebe tega pisanja ravnokar v roke potisnil izvod Gottlanda, na poti od police do blagajne obvarujem okoliščin, ki bi jo prestrašile. Še naslovni ilustraciji, kjer igra glavno vlogo skiciran stanovanjski stolp, precej nagnjen, še najbolj podoben otroški raketi ali močno ukrivljenemu mavrahu, jemljem to moč; Gottland je srečno pristal v rokah bralca.

Kraljevski literarni alkimist

Smrt je neizogibno prisotna v večini njegovih del, a tudi ta je »kraljevsko« začinjena. V Zdravniku Spancu (Doctor Sleep) ima danes odrasel Danny iz Izžarevanja sposobnost uvida v bližajočo se smrt stanovalcev hospica. V Vožnji smrti (Riding the Bullet) je Alan neusmiljeno soočen z izbiro: Boš umrl ti ali naj umre tvoja mati? Če bi bila pred to odločitev postavljena mati, bi bil odgovor verjetno preveč preprost. Tankočuten bralec v tem delu zazna tudi nezdravo povezanost med sinom in materjo. Disfunkcionalni odnosi so gorivo, ki poganja biblijo vseh zlorabljenih žensk Rose Madder in tudi Dolores Claiborne, ki se dotakne spolne zlorabe otrok (kot večina Kingovih dobrih knjig tudi ti dve še nista prevedeni v slovenščino). In nikar ne pozabimo, da je morala Rachel skrbeti za svojo od bolezni poblaznelo in pohudobelo sestro Zeldo in da je prav njo doletelo travmatično izkustvo sestrine smrti. Mačje pokopališče močno presega zgodbo o čudežni, a danes trpki mikmaški zemlji, ki oživlja mrtve, in King za to poskrbi med drugim z »Ozom, vejikim in gjoznim«.

Najprej se moramo pogovoriti o številkah

V bazo ECK, ki od 26. avgusta 2014, ko je začel veljati Zakon o enotni ceni knjige (ZECK), zbira prijave vsake novoizšle knjige, ki ima ceno in je torej vsaj formalno naprodaj, je bilo med zadnjima dnevoma 33. in 34. SKS (26. 11. 2017–25. 11. 2018) prijavljenih malo več kot 3800 naslovov, vključno z e-knjigami, mehko vezanimi različicami, ki izidejo sočasno s trdo vezanimi, učbeniki in delovnimi zvezki ter najrazličnejšimi priložnostnimi izdajami priložnostnih založnikov.

Knjižni blogerji – bralci z občinstvom

Blogi niso prva spletna srečališča ljubiteljev knjige in branja. Eno prvih je forum Knjižni molji, ki je začel delovati leta 2001 na portalu Med.Over.net. Na njem so svoja mnenja o knjigah, fenomenih založništva, dobrih in slabih straneh delovanja knjižnega trga izražala tudi znana slovenska imena s področja prevajalstva, lektoriranja, literarne kritike, bibliotekarstva in založništva. Kot pravi ena od aktivnih članic foruma Aleksandra Kocmut, lahko iz zapisov na njem razberemo, da gre za kakovostne prispevke in debate, z opisi in pogledi, ki so bili mnogo bližje literarni recenziji/kritiki kot pa pripombam tipa »ful fajn knjiga« in »brezvezen dolgčas«. Forum je bil zato tudi širše prepoznaven, tako se je včasih prav zaradi ravni prispevkov in teže njihovih argumentov znašel tudi v najprepoznavnejših medijih. Bil pa je tudi inkubator idej, znanja in povezovanja.