IN MEDIAS RES

Zakonito in enotno proti knjigi – že pet let

Bronislava Aubelj

Knjigopis 3, september 2019

 

»Francija mi je všeč. Imamo težave, seveda jih ni malo, a smo družba, ki prevede izjemno veliko tujih del: od 100 prodanih knjig je 45 prevodov. Knjiga je pri nas dobrega zdravja in še vedno zelo navzoča med ljudmi. Na tablici ali papirju, saj je vseeno. Mislim, da je tako zaradi enotne cene in dobro razvejenega sistema knjižnic, ki deluje res odlično.«

Z besedami francoske pisateljice Marie Darrieussecq – njen portret je bil objavljen februarja 2014 v Sobotni prilogi Dela – sem pred dvema letoma približno takle čas uvedla svoj članek »Tri leta ECK«. Preveč sem se razpisala, da bi si ga drznila v objavo ponuditi kakemu časopisu ali reviji, zato sem ga objavila na spletni strani in družbenem omrežju založbe, kjer sem bila zaposlena, upajoč, da bo dosegel neki namen, da ga bodo opazili in prebrali tudi drugi »prizadeti«, da bo sprožil odziv vsaj pri tistih, ki so bili neposredno nagovorjeni ... Zgodilo se ni nič.

Založnik/knjigotržec v labirintu zakonov, pravilnikov, sporazumov, odločb in sodb v imenu ljudstva

Splošni pogoji delovanja slovenskega knjižnega trga so tudi določili, da mora cena, že tedaj imenovana »enotna«, »veljati povsod po Sloveniji hkrati in za vsak segment kupcev enakopravno«, in sicer »najmanj 12 mesecev od dneva določitve cene, razen v primeru, če stopnja uradno priznane inflacije od dneva izida do dneva spremembe cene preseže 5 %«. Sporazum pozneje razen v 5. členu (da založniki in knjigotržci lahko ponudijo končnemu kupcu do 5 % popusta v svoje breme), ki je bil novembra 2005 bolj ali manj odpravljen z besedilom, da »založniki in knjigotržci lahko končnemu kupcu ponudijo popust«, ni bil spremenjen. Urad RS za varstvo konkurence je februarja 2006 večino določíl, ki založnike omejujejo pri svobodnem določanju cen in prodaji knjig, izničil z odločbo, končno besedo pa je imelo sodišče, ki je odločbo Urada odpravilo, obdolžilni predlog zoper GZS pa zavrnilo. Danes pravzaprav ni jasno, ali so katerakoli določila v tem sporazumu za založnike/knjigotržce sploh ostala obvezujoča, saj se ZECK ne sklicuje na nobeno izmed njih, tudi ne na določilo o tem, kje mora biti natisnjena cena knjige. Sporazum tudi na dolgo in široko podaja smernice za razprodaje (založnik naj bi za razprodajo določil enotno ceno »za celotno območje Slovenije istočasno in enako za vse, ki se ukvarjajo s prometom knjig«), za umik iz redne prodaje in prodajo ostankov ter za druga ravnanja v »življenjski dobi knjige«.

Edinole založnik je »posvečen« v védenje, kakšni stroški so nastali in kako visoko je cenovni prag, ki mu – ob davkih, rabatih in drugih »izgubah« – omogoča najprej njihovo pokritje in nato zaslužek, s katerim bo »založil« svojo naslednjo knjigo.

Založnik poštnino bodisi »podari« ali pa kupce nagrajuje z bonusi, računajoč, da tega »pristojni inšpektor ne bo ocenil kot zlorabo ali obid zakona«.

Razumi, kdor more: v času trajanja ECK je mogoče določiti tudi popust za naročila in plačila pred izidom v prednaročilu, toda prednaročila ni mogoče že šteti v čas trajanja ECK.

Samozaložnik se lahko z vsem bitjem in žitjem predaja svoji knjigi in bralcem, saj ga »v pisarni« ne čakajo novi projekti, za založnika pa utegnejo biti literarne turneje z avtorji, če predstavljajo zanj pomembnejšo pot do kupcev, precej utrujajoče.

Knjižnic brez založb, ki jih oskrbujejo, ne bi bilo, in založbam bi se godilo dosti bolje, če bi bila večina njihovih »končnih kupcev« posamezniki, ne pa knjižnice.

Trdo ali mehko

Pozornejši kupec knjig je morda opazil, da se je v letih po uveljavitvi zakona še več založnikov odločilo za hkratno izdajo trdo- in mehkovezane različice romanov – katerih ključni kupci so seveda knjižnice –, pri čemer cena trde neredko dosega trikratnik cene mehke: za mehko je treba odšteti, na primer, 10,90 €, za trdo pa kar 32,90 €. Bralec takih romanov ni toliko prizadet, če se v knjigarno odpravi po mehko izdajo, vsaj izbiro ima, manj prijazna do kupcev knjig pa je praksa tistih založb, ki izdajajo samo trde različice, mehke pa šele z zamikom ali sploh ne. Prepričana sem, da bi bili odlični in nagrajeni romani Mladinske knjige in Cankarjeve založbe, večinoma v trdi vezavi, cenejši, če bi bile knjižnice pri nakupu enakovredne preostalim končnim kupcem. Ni logično, da moramo bralci, ki nove romane izključno kupujemo – pa če nas je še tako malo – in zanje nismo pripravljeni odšteti 30, 35 ali celo 39 evrov, čakati na svoj trenutek, na »žepnico« v knjigarni, na sejemske popuste ali, v najslabšem primeru, na odprodajo »ostankov«, medtem pa ti isti romani brezplačno razveseljujejo bralce, ki so si sveže čtivo vajeni pridobivati v knjižnicah. Predvsem v tej luči je stališče Matosa, številnih založnikov in drugih, ki jim ni vseeno, vredno razmisleka. To ni »rušenje sistema« (Knjižnice in knjigarne: zaveznice ali sovražnice?, Mladina, 26. 7. 2019), kajti tistih nekaj mesecev zamika ne more biti usodnih ne za knjižnice, ne za njihove člane in ne za založbe, ki knjig ne izdajajo izključno zato, da bi z njimi oskrbovale knjižnice, ampak tudi zaradi njih.

Ste kdaj pomislili, zakaj francoski založniški gigant Gallimard knjig ne prodaja neposredno na svoji spletni strani? Ker mu ni treba.

Naše založništvo je v času krize doseglo dno, le da si takrat še nihče ni predstavljal, da je na Slovenskem dno lahko še globlje.

Pač. Članek sta opazila Delov novinar Igor Bratož in eden manjših slovenskih založnikov, ki je v svojem blogu decembra 2017 še pozval kupce, naj knjige kupujejo neposredno v spletnih knjigarnah založnikov. Leta 2017 je izdal zadnjo knjigo. Besedilo sem po nekaj mesecih umaknila izpred oči javnosti in ga ohranila v eni izmed stotero map v svojem računalniku. Čez deset let vse prav pride.

Marie Darrieussecq (1969) se preživlja s pisateljevanjem in prevajanjem, njeno prvo delo je roman Svinjarije (1996), ki je še vedno edino prevedeno v slovenščino. Letos je izšel njen sedemnajsti roman (La Mer à l'envers) in z njim se pisateljica skupaj s kolegi in kolegicami, ki so objavili nov roman, podaja v boj za katero izmed številnih literarnih nagrad, ki v Franciji, deželi bralcev in enotne cene knjige, skrbijo (med drugimi) za dobro zdravje knjig. Tamkajšnji Nacionalni center za knjigo (CNL) je rezultate zadnje raziskave Francozi in branje objavil marca, in ti so pokazali, da bere še več Francozov kot pred dvema letoma: za bralce knjig se jih je opredelilo 88 %, to je 4 % več kot leta 2017. Lepo je biti francoski založnik.

Če lahko Francozi ...

»Primer Francije kaže, da povprečna cena knjige že več kot deset let zaostaja za inflacijo, enako velja za Nemčijo, medtem ko za Veliko Britanijo, kjer je bila enotna cena knjige odpravljena leta 1995, izkušnje kažejo, da so cene knjige narasle še enkrat bolj kot drugi stroški.« To je bil odgovor kulturnega ministrstva novinarki Mojci Pišek leta 2013, ko je za Dnevnik poizvedovala o razlogih za uvedbo enotne cene knjige (ECK). Če zmorejo Francozi, zakaj ne bi tudi mi?

Pobudo za zakon je dal Odbor za pripravo Zakona o enotni ceni knjige (ZECK) pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), do njega se je pozitivno opredelil Nacionalni svet za kulturo. Julija 2013 je ministrstvo objavilo Predlog, in kot beremo, je kot »temeljni problem področja ob specifičnosti majhnega trga« prepoznalo nižanje naklad knjig, njihovo nizko prodajo, visoko povprečno prodajno ceno in neurejeno cenovno politiko ter padec prodaje v knjigarnah. Ker »temeljnega problema« ni analiziralo, niti ni navedlo razlogov zanj – pri tem bi mu založniki rade volje priskočili na pomoč –, se ponuja domneva, da je razlog tičal v odsotnosti ECK, kajti poglavitni namen zakona naj bi bil »oblikovati normativni akt, ki bo na eni strani regulator in stabilizator slovenskega knjižnega trga, na drugi strani pa ne bo dušil komercialnih pobud in prodajnih inovacij udeležencev v knjižni verigi«, njegova končna cilja pa naj bi bili »boljša dostopnost knjige in višja bralna kultura«.

Založniki so bili v podpori zakonu neenotni, lastniki neodvisnih knjigarn so zakon podprli, prav tako predstavniki knjigarn Mladinske knjige, direktor založbe Učila International Srečko Mrvar pa je »sprejemanje rešitev, ki polovici panoge morda koristi, obenem pa drugi polovici povzroči nepopravljivo škodo«, ocenil kot »absolutno nesprejemljivo« (Dnevnik, 5. 10. 2013). Zakonu je nasprotovala tudi Javna agencija RS za varstvo konkurence in to utemeljila v sporočilu za javnost 22. novembra 2013: »Agencija meni,« je zapisala, »da bi moral predlagatelj ustrezno skladno s testom sorazmernosti utemeljiti, zakaj v konkretnem primeru prevlada javni interes nad neomejeno konkurenco in zakaj je dopustno predpisati obvezno uporabo enotne cene knjige. Zadnje zlasti z ozirom na to, da trenutno taka omejitev za cene knjig, ki se oblikujejo prosto na trgu, ne obstaja. Najmanj, kar bi moral predlagatelj storiti, je, da uvedbo nove omejitve glede določanja cene na trgu ustrezno obrazloži.« (varstvo-konkurence.si)

Zgolj najnujnejše na knjižnem trgu

Rečeno – storjeno. ZECK je bil sprejet in uveljavljen, še preden so bili jeseni 2014 objavljeni izidi raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v RS (BKNK), ki jo je naročilo to isto ministrstvo. To je pravzaprav nenavadno, saj bi bili lahko rezultati dragocena podlaga za pripravo zakona, in daje vtis, da na ministrstvu leva ne ve, kaj dela desna. Rezultati sicer niso presenetili nikogar, še najmanj založnikov, za katere so posledice te »(ne)kulture« najusodnejše, so pa zanetili kanček upanja, da se bo kulturna politika primerno odzvala in poslej razpoloženje bralcev in kupcev knjig redno in dosledno preverjala.

ZECK je kratek in kot je bilo napovedano v Predlogu, »po svojem karakterju relativno splošen (francoski model), ki ne predpisuje natančno vseh podrobnosti«, in ureja »zgolj najnujnejše na knjižnem trgu«. Ima samo dvanajst členov, vključno s »slovarčkom« izrazov, v katerem je med drugim pojasnjeno, kaj je knjiga in kdo založnik in knjigotržec, s seznamom »temeljih načel«, v katerih je napaberkovanih nekaj splošnih floskul, kot je »zaščita slovenske knjige kot javne dobrine posebnega kulturnega pomena«, ter kazenskih, prehodnih in končnih določb. Ključna sta pravzaprav le 5. in 6. člen.

5. člen najprej zapove, da založnik »določi knjigi enotno ceno in jo označi v skladu z zakonom, ki ureja obvezni izvod publikacij«. Gre za Zakon o obveznem izvodu publikacij (ZOIPub), ki je bil sprejet leta 2006 in spremenjen ter dopolnjen leta 2009 in v 8. členu določa, da mora kolofon monografij in serijskih publikacij vsebovati maloprodajno ceno publikacije (če cena ni natisnjena drugje v publikaciji). ZECK torej v prvem odstavku 5. člena ni povedal nič novega – ceno je svoji knjigi že pred tem določil založnik, saj je edinole on »posvečen« v védenje, kakšni stroški so nastali in kako visoko je cenovni prag, ki mu – ob davkih, rabatih in drugih »izgubah« – omogoča najprej njihovo pokritje in nato zaslužek, s katerim bo »založil« svojo naslednjo knjigo. To obveznost založnika so opredelili tudi Splošni pogoji delovanja slovenskega knjižnega trga, sporazum, ki ga je junija 2004 sprejel Upravni odbor GZS – Združenja za tisk in medije: »Knjigam, ki so namenjene prodaji, ob izidu založnik določi enotno ceno za prodajo na slovenskem knjižnem trgu.« V Splošnih pogojih je tudi določeno, da mora založnik ceno »označiti (odtisniti) na zunanji platnici vsake knjige«, kar večina založnikov dosledno upošteva, ne glede na dve leti kasneje sprejet ZOIPub, ki tega ne zahteva (pri čemer se tu in tam pregrešijo zoper Pravilnik o načinu označevanja cen blaga in storitev, v katerem piše, da mora biti velikost številk najmanj 3 mm).

Kdaj se začne prodaja

V drugem odstavku 5. člena je zapovedano, da založnik ceno prijavi Javni agenciji za knjigo RS (JAK) najmanj dan pred dnevom začetka prodaje knjige, v tretjem pa je navedeno, da JAK »evidenco« objavi na svoji spletni strani. Podatki o knjigi, vključno s ceno, naj bi bili torej javno dostopni z dnem začetka prodaje knjige (ZP).

Ta »evidenca« je spletni portal Enotna cena knjige in vanjo je bilo v petih letih od uveljavitve zakona, 26. avgusta 2014, vpisanih približno 20.000 naslovov. Ker so kazni za ravnanje zoper katerokoli določilo 5. in 6. člena zakona tako rekoč drakonske, od 500 do 2000 evrov, je skorajda neverjetno, da v vseh petih letih ni v javnost pricurljala niti ena informacija o prizadetem založniku/knjigotržcu. Ostalo je pri tem, kar je v Debatni kavarni SKS tri mesece po začetku veljavnosti zakona izjavil uradnik s tržnega inšpektorata: »da so ugotovili štiri nepravilnosti zaradi prepozne prijave cene del s strani založnikov, deset nepravilnosti, povezanih s pravilno označitvijo cene, in zgolj eno večjo nepravilnost ...« In da so kršiteljem izrekli opozorila, »v primeru, da se bodo napake ponavljale, pa so predvidene globe« (Delo, 28. 11. 2004). V prvih treh mesecih so torej nekateri založniki na prijavo pozabili (poznejši datum ZP, kot je knjiga v resnici izšla, najbrž ne prizadene nikogar razen založnika), nobeden pa ni ECK prijavil prezgodaj. V zakonu ZP kljub popolnoma razumljivi terminologiji ni natančno definiran, pojasnjen pa je v »Vprašanjih in odgovorih«, dokumentu, ki je nastal na podlagi vprašanj založnikov in je objavljen na spletni strani kulturnega ministrstva: »Za začetek prodaje se šteje prvi dan možnega nakupa za lastno uporabo.« Povedano preprosteje: to je dan, ko lahko kupec pride do knjige, in domnevam, da si je pisec zakona zamislil, da jo kupi po ceni, ki je vpisana v portal in natisnjena na platnici. Pri tem seveda ni pomembno, kje jo bo dobil, a najverjetneje jo bo ta dan in še nekaj naslednjih lahko kupil samo pri založniku, ki jo je izdal, bodisi na njegovem sedežu, v njegovi spletni trgovini, ob neposrednem telefonskem/pisnem naročilu ali pa v njegovi knjigarni, če jo založnik seveda ima. Pa še pri tem bo moral imeti nekaj sreče.

Več kot dve leti spremljam izide v ECK tudi zato, da »polovim« vse prevode knjig, ki so v tujini prejele katero od literarnih nagrad, in te objavim na profilu Literarne nagrade na Facebooku. Že v prispevku, ki sem ga objavila ob tretji obletnici zakona, sem opozorila na prakso nekaterih založb, ki ZP prijavijo cel mesec pa tudi dva ali tri mesece prej, preden je knjiga na voljo kupcu, pri čemer pa ni nujno, da založba ta skrajšani čas ECK pozneje izkoristi tako, da knjigo prodaja s popustom mesec, dva ali tri prej, kot bi po črki zakona smela. Tako ravnanje močno izkrivlja težnjo, da bi kupci, knjigotržci in drugi zainteresirani informacije o novih izidih pridobivali na portalu ECK, saj se pri številnih knjigah izkaže, da ZP ni začetek prodaje, ampak zgolj datum prijave cene. V teh primerih je pravzaprav nična tudi določba četrtega odstavka: da ECK velja »za vse končne kupce pod enakimi pogoji in sočasno na celotnem ozemlju RS za obdobje šestih mesecev od dneva začetka prodaje knjige«.

Šest mesecev

O tem, kaj pomenita »sočasnost« in »celotno ozemlje«, pravzaprav nima smisla izgubljati besed, saj so mnoge knjige celotno obdobje trajanja ECK pa tudi pozneje v prodaji samo pri založniku, kar bi moralo biti vsaj predlagateljem zakona popolnoma jasno, če že ni bilo tistim, ki so zakon potrdili. Pred sprejemom se je še največ polemiziralo o trajanju ECK, o teh šestih mesecih. Tako je Komisija Državnega sveta (DS) za kulturo, znanost, šolstvo in šport ob podpori predloga zakona 8. januarja 2014 menila, da »je šest mesecev prekratko obdobje, da bi zakon lahko imel pozitivne učinke za deležnike, ki sodelujejo v knjižni verigi«. Kot zgled je navedla nekaj drugih evropskih držav »z uspešno tradicijo, kot je to npr. v Nemčiji z 18 meseci, Franciji z 9 meseci in na Nizozemskem z 12 meseci«. Odbor Državnega zbora (DZ) za kulturo je predlog zakona brez glasu proti sprejel, DS pa je pri podaljšanju obdobja ECK na 12 mesecev vztrajal še na seji 22. januarja. DZ je zakon – ne upoštevajoč predlog DS o podaljšanju – sprejel po drugi obravnavi na seji 30. januarja – z 51 glasovi za in 25 proti. Eden od poslancev, ki zakona niso podprli, je izjavil, da zakon prinaša zgolj to, »da bomo povsod po Sloveniji dobili knjigo za isti denar«, očitno ne vedoč, da marsikatere knjige ni mogoče dobiti »povsod po Sloveniji« ne za isti ne za »drugačen« denar. Opozoril je, da zakon posega v svobodno gospodarsko pobudo ter da omejuje prosto določanje cen na trgu, in izrazil bojazen, »da bo zakon ščitil predvsem velike založnike in knjigotržce, ki bodo vsem določali ceno«. Kaj je imel s tem v mislih, lahko samo ugibamo, saj zakon prav to izrecno prepoveduje.

Daljava

Peti odstavek 5. člena je nadvse zagoneten: »Enotna cena knjige pri prodaji na daljavo lahko vključuje stroške dostave končnemu kupcu.« Kako se založniki spopadajo s tem določilom, je odvisno od njihove iznajdljivosti pa tudi dobrohotnosti. Spletni ali kakršenkoli drug način nakupa na daljavo za kupca pomeni dodatne stroške in ga v nasprotju z načelom »enakopravnosti« postavlja v slabši položaj – knjigarne v njegovem kraju morda ni ali pa je zelo oddaljena. Zanj so založniki čisto spodobno znali poskrbeti pred zakonom, ko so smeli knjige prodajati po posebnih spletnih cenah, »modrih«, »sanjskih« ipd. (kar je pač navada v spletnih trgovinah), tako da je bil kupec, potem ko je poravnal poštnino oziroma stroške dostave v celoti, obremenjen približno enako kot kupec v knjigarni. Škatle, kuverte in druge vrste embalaže, ki se uporabljajo pri dostavi, je treba seveda kupiti, nemajhen strošek je poštnina ali drug način prevoza do kupca. Zakon torej priporoča, naj založnik te stroške kratko malo vračuna v ceno knjige. Tako danes založnik z različnimi metodami privablja kupce na splet: poštnino bodisi »podari« ali pa kupce nagrajuje z bonusi, računajoč, da tega »pristojni inšpektor ne bo ocenil kot zlorabo ali obid zakona«.

Prepoved spletnih popustov pri prodaji novih knjig je seveda najbolj prizadela založnike, ki drugih prodajnih poti bodisi nimajo ali pa so zanje predrage. Orlando Uršič (Litera) je konec novembra 2014 povedal, da se je pri njegovi založbi spletna prodaja praktično ustavila, Samo Rugelj (UMco) pa leta 2016, da je po uveljavitvi zakona o enotni ceni knjige upadla direktna prodaja prek lastne spletne knjigarne. Kot je pokazala raziskava BKNK (2014), se je še vedno največ kupcev po knjigo odpravilo v knjigarno, 38 %, čeprav je imelo do najbližje knjigarne manj kot kilometer le 20 % vprašanih, nekoliko manj pa se jih je moralo do nje odpeljati 15 kilometrov in več; 19 % je bilo tistih, ki so knjige kupovali v trgovskih centrih. V spletnih knjigarnah založb je kupovalo samo 9 % kupcev, in tudi če se je ta delež do danes popravil, to še ne pomeni, da spletne knjigarne založnikov ogrožajo »klasične«. Shopper’s Mind poroča, da je leta 2018 v domačih spletnih trgovinah nakupovalo kar 47 % Slovencev (približno toliko kot v prejšnjih letih), vendar med najbolj zaželenimi kategorijami ni knjig.

Mogoče – nemogoče

6. člen zakona govori o popustih. Prva alineja prvega odstavka – da »lahko« založnik določi popuste za naročilo cele zbirke ali serije, v kateri je naslov izšel – je brezpredmetna, zakonodajalcu je najbrž ušlo, da je od časov zbirke Sto romanov preteklo veliko vode in da so se nakupne navade medtem spremenile. Založnika, ki danes zbira prednaročnike svojih zbirk, bi najbrž še z drobnogledom težko odkrili. Zbirka je nezaključen niz sorodnih knjig, ki pod skupnim imenom izhajajo v večjih ali manjših intervalih, njihovih naslovov pa navadno ni mogoče napovedati vnaprej za več kot eno leto niti določiti njihovih cen. Oprijemljivejša je druga alineja, ki določa popuste za naročilo in plačilo pred izidom v prednaročilu. Ne omejuje pa višine popustov in tudi ne trajanja prednaročniškega obdobja.

Če v spletni brskalnik vpišemo »prednaročilo« in »knjiga«, nam bo na mah ponudil celo vrsto prednaročniških ponudb za knjige najrazličnejših slovenskih založb, pri čemer gre večinoma za knjige majhne vrednosti. Založbe se torej trudijo zmamiti kupce z nižjo ceno že tako poceni knjige, še preden izide. Zakon namreč pravi: »Založnik lahko v času trajanja ECK določi popuste za naročilo in plačilo pred izidom v prednaročilu.« A ta isti zakon ne pove, ali mora založnik začetek zbiranja prednaročil – kar je seveda začetek prodaje – tudi prijaviti. Iz besedila zakona je mogoče izluščiti, da mora, vendar to pomeni, da kot ECK prijavi redno ceno, torej na knjigi natisnjeno, ne pa prednaročniške. Ta oreh sem se prvič trudila streti jeseni 2015 z vprašanjem JAK-u, ali smem knjigo, katere prednaročniško obdobje je že steklo, z zamikom prijaviti v ECK z datumom začetka predprodaje in tako založbi prihraniti posledice morebitne globe. V odgovor sem prejela prepis zakonske alineje s komentarjem: »Tako je mogoče v času trajanja enotne cene knjige določiti tudi popust za naročila in plačila pred izidom v prednaročilu, kar pomeni, da lahko založniki ponudijo popust za knjige, ki še niso izšle, vendar mora biti kupnina pred izidom tudi plačana. To pomeni, da zakon sicer dopušča določen popust v času pred izidom v prednaročilu, ne pa, da je mogoče prednaročilo že šteti v čas trajanja enotne cene knjige. Ta nastopi šele z izidom knjige. JAK ostaja na stališču, da navedena praksa pomeni kršitev Zakona o enotni ceni knjige.« Razumi, kdor more: v času trajanja ECK je mogoče določiti tudi popust za naročila in plačila pred izidom v prednaročilu, toda prednaročila ni mogoče že šteti v čas trajanja ECK.

Vnovič sem poskusila dobro leto pozneje. S povsem nedvoumnim vprašanjem, ali naj knjigo z dnem, ko se začne predprodaja, prijavim v ECK ali ne, sem se obrnila na JAK, od koder so me s pojasnilom, da agencija zdaj samo še »vodi evidenco podatkov, določeno z ZECK«, napotili bodisi na Državni zbor Republike Slovenije, ki da je kot zakonodajalec edini, ki lahko poda avtentično razlago zakona, ali na ministrstvo za kulturo, ki lahko poda »le mnenja in pojasnila sistemske narave v zvezi z zakonskimi določbami oziroma določbami izvršilnih predpisov, ki sodijo v delovno področje ministrstva«. Odločila sem se za »pojasnila sistemske narave«, vendar na pismo, ki sem ga poslala ministrstvu, nisem dobila odgovora.

Iz tega torej sledi, da založnik ravna zakonito tako v prvem kot v drugem primeru in da je povsem mogoče, da obdobje ECK poteče, še preden knjiga sploh izide – prednaročniško obdobje za večje in dražje knjižne projekte namreč lahko traja tudi šest mesecev in več. Pa celo za slikanice: neka slikanica z začetkom prodaje 15. marca je izšla 5. septembra, deset dni preden se je iztekla ECK. Ostaja pa seveda vprašanje, ali to ne pomeni kršitve načela »enakopravnosti dostopa do knjižne produkcije na celotnem območju RS«, če založnik možnosti predprodaje ne ponudi vsem deležnikom, se pravi knjigarnam in knjigotržcem, ki sicer zanj tržijo knjige. In tudi če jo ponudi, ni nujno, da jo bo knjigotržec sprejel – zakon mu te obveznosti ne nalaga.

Naj torej zdaj, ko knjige samo še kupujem, ne pa tudi prodajam, bralcem svetujem: pri vsaki knjigi, katere ECK je že prijavljena in jo želite kupiti, preverite, ali je založnik morebiti ne ponuja ceneje v predprodaji. Predvsem pa »evforično« brskajte po spletu, pa boste odkrili še kako privlačno prednaročniško ponudbo za knjigo, ki je založnik ni prijavil v portal ECK.

Sejmi in »turneje«

V drugem odstavku 6. člen založniku predpisuje, kje in kdaj sme knjigo, od katere izida oziroma, kot smo že ugotovili, prijave začetka prodaje še ni minilo šest mesecev, prodajati s popustom: na knjižnih sejmih – po definiciji zakonodajalca so to od pet- do desetdnevne prireditve z najmanj petimi sodelujočimi založniki – in na predstavitvenih dogodkih te knjige. ZECK, tako se zdi, ni spodbudil k organiziranju več knjižnih sejmov; sejem za knjižne novosti niti ni posebej pomembno prodajno mesto, kajti kupci iščejo predvsem knjige z »ultra« visokimi popusti in mnogi celo negodujejo, češ da založniki ponujajo prenizke. »Lahkó« je v zakonih dvorezen meč, »zavezanci«, v primeru tega zakona založnik/knjigotržec na eni strani in končni kupci na drugi, ga lahko razumejo vsak po svoje: založnik kot ni mi treba, kupec kot moraš. Založniki zato na sejmih pri prodaji novosti večinoma ne ponudijo najvišjega dovoljenega popusta – to je 20 % –, saj tolikšen na prodajo zelo verjetno ne bi imel bistvenejšega vpliva.

Do vključno 20-odstotni popust je dovoljen tudi pri prodaji knjige na predstavitvah. Ta način prodaje je vsekakor nujen za samozaložnike in najbrž tudi najučinkovitejši, saj je njihovim knjigam pot do knjigarn praviloma otežena in nanje mnogi že v izhodišču ne računajo. Samozaložnik se lahko z vsem bitjem in žitjem predaja svoji knjigi in bralcem, saj ga »v pisarni« ne čakajo novi projekti, za založnika pa utegnejo biti literarne turneje z avtorji, če predstavljajo zanj pomembnejšo pot do kupcev, precej utrujajoče, še posebej če obiskovalci dogodkov pričakujejo na njih znatnejše popuste. Na to je že mnogokrat opozoril Orlando Uršič, čigar založba Litera izdaja pretežno dela domačih avtorjev in jih tudi najdejavneje promovira na predstavitvah.

Izjeme

7. člen opredeljuje izjeme. Te najprej zadevajo knjigotržce, ki prodajajo uvožene knjige (pri teh svobodno določajo cene), pri tujejezičnih učbenikih pa morajo biti pozorni na to, ali so potrjeni. Zakonodajalec bi pravzaprav lahko mirno iz zakona izvzel vse učbenike in delovne zvezke, saj njihova prodaja temelji na potrebah šolske publike, ki je, odkar obstajajo učbeniški skladi, zelo specifična. Šolski založniki praviloma niso zainteresirani, da bi učbeniško literaturo, ki je potrjena, veljavna in uporabljana v šolah, kadarkoli prodajali z večjimi popusti. Ko veljavnost poteče, gre lahko neprodana zaloga samo še v reciklažo. Dejstvo, ali je določeno učno gradivo že dopolnilo tistih šest mesecev ali ne, pa po nepotrebnem obremenjuje knjigotržce, ki šolske knjige večidel prodajajo v paketih. Izjema za vse šolske knjige bi tudi razbremenila portal ECK: večine tistih, ki ga redno spremljajo, učbeniška literatura ne zanima.

Pomenljiva pa je druga alineja 7. člena, ki med »nezavezance« šteje »izvajalce knjižnične dejavnosti kot javne službe, kakor so opredeljeni z zakonom, ki ureja področje knjižničarstva«. Zakon v tej alineji deloma zanika tisto, kar je zapisano v 2. členu: »Končni kupci so fizične in pravne osebe, ki nakup opravljajo za lastne potrebe in ne zaradi nadaljnje prodaje.« To so tudi knjižnice in tako so bile opredeljene v Splošnih pogojih delovanja slovenskega knjižnega trga, ki zanje izjem niso predvideli. Zakaj ZECK knjižnice izvzema? Ker je bog najprej sebi ustvaril brado? Zakon se v nadaljevanju s prodajo knjižnicam ne ukvarja in tudi ne določa najvišjega dovoljenega popusta, njihovo izvzetje pa ima za povrh še slabši učinek kot prej omenjeni »lahkó«, saj ga kaže razumeti tako, da založnik/knjigotržec knjižnicam nove knjige mora prodajati s popustom.

Nižje cene?

Minister za kulturo je ob sprejemu zakona poudaril, da je »ureditev v primerjavi z ureditvami ostalih držav, ki poznajo enotno ceno knjige, izjemno mila«. Ta milost naj bi bili kratek čas trajanja in nekatere izjeme, mednje pa sodi po njegovih besedah »še ena pomembna izjema«, in to pri prodaji knjižnicam, kajti ZECK naj bi jim omogočal – tako piše v Predlogu – da »lahko v celoti izvajajo svoje poslanstvo z raznolikostjo in pestrostjo knjižnih izdaj«. Jim je odsotnost zakona to preprečevala? Knjižnic brez založb, ki jih oskrbujejo, ne bi bilo, in založbam bi se godilo dosti bolje, če bi bila večina njihovih »končnih kupcev« posamezniki, ne pa knjižnice.

Društvo slovenskih pisateljev je 23. aprila, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic, v Narodni galeriji v Ljubljani organiziralo »javno tribuno o stanju slovenskega založništva in knjigotrštva«. Dogodek, ki – najbrž v nasprotju s pričakovanji organizatorja in sodelujočega »tribunala« – ni bil prav dobro obiskan, še posebej boleče pa je izstopala odsotnost odgovornih politikov, je bil nekakšna »zadušnica« za slovensko knjigo. Prave razprave ni bilo, niti parlamentarnemu podobnega »ravsa«, saj smo bili v publiki bolj ali manj podobno misleči homines libri, poleg tega se ljudje, zroč drug drugemu v hrbet, neradi zglasimo k besedi. Spregovoril pa je nekdanji direktor Mladinske knjige Milan Matos in ponovil stališče, ki ga je že večkrat predstavil v medijih in na družbenem omrežju: o zamiku prodaje knjižnih novosti knjižnicam, kar bi morebiti več bralcev pripravilo k obisku knjigarn, pa tudi o ukinitvi popustov. Žal ob tem nihče ni pomislil na ZECK in spomnil, da ta prodaje knjižnicam ne le favorizira, temveč z dopuščanjem »diskontne« prodaje celo spodbuja založnike k določanju višje »enotne cene«.

V čem je pravzaprav kleč? Povprečna cena slovenske knjige v letih od sprejema zakona raste, kar je seveda v nasprotju z obeti, ki jih je leta 2013 predstavil predlog zakona: »Za bralce pomeni /.../ povprečno nižje cene knjig, kot nazorno kažejo primeri tujih dobrih praks (Francija, Nemčija, kjer povprečna cena knjig raste počasneje od rasti cen drugih dobrin, na drugi strani Anglija, kjer je rast povprečne cene knjige neprimerljivo skokovitejša, kar številni angleški založniki pripisujejo prav odsotnosti zakona o enotni ceni knjige).« Slovenski založnik, ki dobršen del naklade takoj po izidu proda knjižnicam, seveda nima razloga, da bi cene knjig nastavljal niže, saj bi mu tako ostalo še manj.

Odkupne cene

»Prodaja prek katerihkoli prodajnih poti s predlaganim zakonom seveda ni onemogočena; tudi prodajalci z velikim številom prodajnih mest se v smislu svobodne gospodarske pobude dogovarjajo z založniki o odkupnih cenah, le cena za končnega kupca mora biti v skladu z načelom enakopravne dostopnosti enaka kot na drugih prodajnih mestih.« To piše v predlogu zakona, bržkone prav tako sledeč »dobrim praksam« v Franciji in Nemčiji. Primerjati slovenski mikrotrg z nemškim in francoskim je bilo neresno, ob to se je že pred sprejemom zakona, avgusta 2013, obregnila Mojca Pišek v Dnevniku: »Nemčija in Francija imata obe 50-milijonski trg, močno pa se razlikujeta tudi po kupni moči prebivalstva.« A ne gre samo za to: ste kdaj pomislili, zakaj francoski založniški gigant Gallimard knjig ne prodaja neposredno na svoji spletni strani? Ker mu ni treba. Napoti vas v katero izmed knjigarn, spletno ali fizično, lahko je tudi Gallimardova. Francoske založbe se ukvarjajo z založništvom, prodaja pa je naloga knjigarn, in da se ne bi pogrizle med seboj, je poskrbel Loi n° 81-766 du 10 août 1981 relative au prix du livre, kratko imenovan Langov zakon. Enotna cena knjige je mehanizem, ki preprečuje knjigotržcem, da bi samovoljno in nesorazmerno zniževali cene novim knjigam – ki so jih od založnikov za nadaljnjo prodajo odkupili – in tako med seboj tekmovali za kupce, kar se očitno dogaja v Veliki Britaniji. Hipotetično to še pomeni, da Gallimard v svojih knjigarnah ne more s popustom prodajati niti svojih knjig, kar bi bilo brez zakona mogoče. To je bilo pred 26. avgustom 2014 mogoče pri nas, večidel prek spleta, a specifika slovenskega trga je pač takšna, da niti tistih 40 % popusta, kolikor ga je svojim spletnim kupcem priznavala založba Litera, ni moglo ogrožati knjigarn, saj njenih knjig v večini ni bilo in po sprejemu zakona jih ni nič več. Tudi knjigam založbe Učila International v njenih knjigarnah (Felix) in na drugih prodajnih mestih ni bilo treba tekmovati s knjigami drugih založb, saj jih tam ni bilo, tako kot ni bilo večine knjig Učil v drugih knjigarnah.

Predlagatelji zakona so to specifiko kratko malo obšli, kar potrjujejo tudi omenjene odkupne cene. Z našimi založniki se prodajalci ne dogovarjajo o odkupnih cenah, ker knjig za nadaljnjo prodajo ne odkupujejo, ampak jih imajo v komisijski prodaji. O njih se dogovarjajo le z največjima založbama, njima pa se za prodajna mesta za svoje knjige ni treba boriti, ker imata svojih dovolj, pa tudi njunim knjigarnam ne za knjige drugih založnikov, ker imajo svojih dovolj (23. avgusta je bilo v spletni knjigarni emka [Mladinska knjiga] na voljo samo deset knjig Učil, v spletni ponudbi Felixa [Učila] pa okoli 30 knjig založbe Mladinska knjiga).

Evalvacija

V Debatni kavarni na SKS tri mesece po začetku izvajanja zakona je bilo ugotovljeno, da je »za evalvacijo pozitivnih ali negativnih učinkov zakona prezgodaj«, dr. Uroš Grilc, tedaj že bivši kulturni minister, pa je dejal, da bo treba evalvacijo »nujno napraviti leto dni po sprejetju zakona, ko bo jasneje, kje so napake«. Evalvacije po letu dni ni bilo, zato je januarja 2016, dve leti po sprejemu zakona in skoraj poldrugo leto od začetka njegovega izvajanja, po učinkih zakona povprašala Delova kulturna novinarka Valentina Plahuta Simčič. Vprašani knjigarnarji so izrazili zadovoljstvo, čeprav nobeden ni postregel s številkami (pri Mladinski knjigi so zaznali »pozitiven trend prodaje knjig«), založniki pa so skoraj enotno zatrdili, da je prodaja bodisi upadla ali pa da vidnih učinkov ni. S kulturnega ministrstva ni dobila odgovora, le pojasnilo, da ima neka »skupina« nalogo pripraviti evalvacijsko poročilo o dosedanjem izvajanju zakona. »A odgovora ni, ker poročilo še ni pripravljeno.« Novembra 2017 je isto zanimalo novinarja Dela Igorja Bratoža. »Na konkretno vprašanje o rezultatih početja te komisije,« je zapisal, »nam je služba za odnose z javnostjo ministrstva za kulturo včeraj odgovorila, da je bila skupina za pripravo evalvacijskega poročila o izvajanju zakona o enotni ceni knjige interna: ›To ni bila delovna skupina, ki bi pripravljala spremembe zakona, ampak je šlo le za interno delovno skupino.‹ In še: ›Skupina je svoje delo opravila v začetku letošnjega leta,‹ so dodali in svojih ugotovitev niso oznanili.« Odgovori založnikov so bili podobni kot januarja 2016, knjigarnarji pa so bili v zadovoljstvu bolj zadržani in so smisel zakona upravičevali predvsem kot ukrep zoper veletrgovce. Bojan Švigelj je, očitno zastopajoč knjigarne Mladinske knjige, vlogo zakona videl »predvsem v tem, da preprečuje nelojalno konkurenco trgovskih verig in spletnih prodajaln knjigarnam«.

Najprej krav'ca ...

Naše založništvo je v času krize doseglo dno, le da si takrat še nihče ni predstavljal, da je na Slovenskem dno lahko še globlje. Šolske založnike, v razvitih državah hrbtenico založniško-knjigotrške strukture, je že pred sprejemom zloglasnega Zujfa leta 2012 kratkovidna učbeniška politika izobraževalnega ministrstva (in taka je še danes) dodobra zamajala s prepovedmi nakupov novih učbenikov in pogromom nad delovnimi zvezki, Zujf je zatesnil vrata šolskih knjižnic in javnih institucij ter zadrgnil mošnjo splošnim knjižnicam, ljudje so se začeli na daleč izogibati knjigarnam, prodajalci na sejemskih stojnicah pa so gledali v zrak. In potem se je iz pepela dvignilo kulturno ministrstvo (v kratkem obdobju desete vlade ga ni bilo, usoda JAK-a pa je visela na nitki) in v nasprotju s tistim posrečenim, a modrim slovenskim reklom »najprej štal'ca ...« rokohitrsko sprejelo ZECK ter založnike, naj jim je bilo to prav ali ne, postavilo v situacijo, da že pet let iščejo štalo za svoje krave, da bi jih vsaj za silo nahranili.

Naš knjižni trg v dvajsetih in več letih, odkar ga spremljam, nikoli ni bil tako kaotičen, kot je danes: spletnih knjigarn imamo za deset Slovenij in v vsaki kakšno akcijo, razprodajo, prednaročilo, posebno ponudbo, pa bone in bonuse, nagradne igre in darila ... Nekateri založniki se kot preganjana divjad podijo po državi, da ne bi zamudili kake priložnosti, sejma ali prireditve, kjer je mogoče (po možnosti s popustom) prodati kako knjigo. Na sejmu prodajajo direktorji/lastniki in direktorice/lastnice založb, ker si ne upajo naložiti si dodatnih stroškov za najem prodajalcev. Na desetine veščih, sposobnih, kvalificiranih ljudi je zapustilo panogo, ker knjig, ki bi jih vsi brali, ne pa tudi kupili, ni preprosto ne izdajati, ne prodajati in ne promovirati.

Odgovornosti za vse križe in težave slovenskih založb v zadnjih petih letih seveda ni mogoče v celoti naprtiti zakonu in kulturnemu ministrstvu, tudi rasti cen ne in krčenja panoge. ZECK je bil gotovo sprejet z dobrimi nameni in je imel vsaj prvih nekaj mesecev tudi kak pozitiven učinek. Odvrnil je neutemeljene prošnje založnikom za brezplačne knjige, odvadil je kupce barantati za ceno, preprečil, da bi se pridobljeni recenzijski ali s kakšnim drugim namenom izdani ogledni izvodi – neprebrani oziroma neuporabljeni, »kot novi« – prehitro znašli v antikvariatih, ter omogočil postavitev in rast dokaj uporabne baze za spremljanje izidov knjižnih novosti. To pa je tudi vse. Rast povprečne naklade leposlovne knjige, ki jo je za »več kot razveseljivo« označil dr. Uroš Grilc v leta 2016 objavljenem članku v reviji Knjižnica (Spletni knjižni portali, vrednotenje založniške produkcije in knjižna kultura), ne pomeni tudi boljše prodaje. Mnogi založniki poročajo le o 200, 300 prodanih izvodih, večino teh pa kupijo knjižnice. V njihovih spletnih prodajalnah je zato mogoče najti obilico knjižnih naslovov, starih pet, šest ali tudi deset let, ki jih ni bilo mogoče razprodati, ponatisnjeni pa niso bili. Tudi končna cilja zakona – »boljša dostopnost knjige in višja bralna kultura« – se zdita še bolj oddaljena kot prej; namesto da bi vznikale nove knjigarne, se stare zapirajo; ali se je bralna kultura izboljšala, bomo izvedeli v kratkem; kako je z navado nakupovanja knjig, pa govorijo rezultati slovenskih založb.

© Knjigopis. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Knjigopis

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.